Zgodovina Istre

Istra se ponaša z najstarejšo najdbo orodja na Hrvaškem, ki izvira iz stare kamene dobe. Gre za enostaven rečni kamen iz katerega je davni pračlovek z udarci odkrhnil delčke, da bi ga naostril in spremenil v orodje. Predmet je star okoli 800 000 let, najden pa je bil v pečini najdbišča Šandalja nedaleč od Pulja. V drugi pečini na istem najdbišču so odkrili tudi najdbe iz mlajše kamene dobe – ostanke pračloveka kromanjonskega tipa, kosti ulovljenih živali in veliko ognjišče, stare okoli 12300 let. V tem času so praprebivalci Istre živeli tudi v Romuladovi pečini pri Limskem kanalu in v Vergotinovi jami pri Poreču. Vladala je ledena doba.

S spremembo podnebja se je v Istri okoli leta 6000 pr. Kr. začela mlajša kamena doba, neolitik. Ledena doba se je končala, podnebje je postajalo primernejše za življenje in tako sta se začela razvijati rastlinski in živalski svet. Neolitski človek je zapustil votline, naučil se je bolje obdelovati kamen in orodje nasajati na leseno držalo. Odkril je glino in izumil izdelavo posode. Istrske posode iz tega obdobja so enostavne, ovalne oblike. Okrašene so z odtisi robov školjke ali drugih predmetov. Poleg poljedelstva in gojenja živine se je razvilo tudi tkanje. Starodavni Istrijani so prekinili z nomadskim načinom življenja in ustvarili prva naselja s kolibami, ki so bile deloma vkopane v tla. Takšna naselja so obstajala v južni Istri, na področju Verudele, Vele Gromače, Vižule, Paradišela in drugod.

Na prehodu iz bakrene v bronasto dobo, ki traja skozi 3. in 2. tisočletje pred Kristusom, nastanejo na področju Istre številna mesta ali utrdbe. To so prazgodovinska naselja z utrdbo, zgrajena na strateško pomembnih mestih. Poreklo prebivalcev, ki so v bronasti dobi naseljevali mesta ni znano, medtem ko so tekom celotne železne dobe v njih živeli Histri.

Histri so prvi znani prebivalci na istrskem polotoku, dokumentirani v zgodovinskih zapisih starih Grkov in Rimljanov, po njih pa se Istra še danes imenuje. Ukvarjali so se z lovom in ribolovom, pašnjo koz in ovac ter gusarstvom, zaradi česar jih zgodovinarji omenjajo kot nevaren narod. Trgovali so z Grki, bili so mnogobožci in častili ženska božanstva. Ljudstva, ki so živela v tistem času so jih imela za visok narod – povprečen moški je bil visok 1,65 m, ženska pa 1,53 m.

Njihovo življenje v utrdbi je potekalo nemoteno, vse dokler niso zaradi gusarstva na severnem Jadranu prišli v spor z Rimljani. Rimljani so jih premagali v Histrskih vojnah konec 3. in v 2.stoletju pred Kristusom, o čemer je podrobno pisal zgodovinar Tit Livije. Histrska plemena je v času vojne vodil kralj Epulon. Končni obračun se je odvil v histrskem oporišču Nezakcij pri Pulju, ki so ga Rimljani obkolili, Epulon in histrski vojščaki pa so, vedoč, da nimajo izhoda, naredili samomor. Kljub porazu so Histri še nekaj časa živeli na svojih utrdbah po Istri.

V sredini 1. stoletja pred Kristusom, v času rimskega vladarja Gaja Julija Cezarja, so Rimljani pregnali Histre iz obale v notranjost, da bi na obalo naselili svoje prebivalstvo in ustanovili koloniji Pulj in Poreč.

V rimski dobi se je v Istri začel bogat civilizacijski napredek in urejeno življenje. Osvojili so pismenost, nastala so mesta kot nova oblika skupnosti, zgradili so ceste in pristanišča ter pričeli s katastrsko izmero zemljišč. Gradbeništvo je cvetelo, ogromno bogastvo kulturnih in zgodovinskih rimskih spomenikov pa je ohranjeno vse do danes – najbolj poznana sta arena v Pulju in Avgustov tempelj. Cezarjev naslednik cesar Avgust je vzpostavil obdobje miru in blagostanja, prebivalci Istre pa so po svojih pravicah izenačeni s prebivalci Rima. Na istrskih tleh so v naslednjih stoletjih aktivne tudi številne rustične vile, ki proizvajajo izdelke iz keramike, olivno olje in vino iz Istre pa sta cenjena po celem cesarstvu. Pojavljajo se tudi prve krščanske skupnosti.

Zahodno Rimsko Cesarstvo je bilo že v globoki krizi. Zaradi vdorov barbarov in notranjih težav je cesarstvo propadlo leta 476, zatem pa so se v Istri v kratkem času kar nekajkrat zamenjale vladavine germanskih kraljevin in bizantinskega cesarstva. Vladavina Gotov u prvi polovici 6. stoletja je ostala zabeležena kot nenenavadno blaga, medtem ko je v obdobju Bizanta cvetelo sakralno graditeljstvo. Najlepši spomenik iz tega obdobja je Eufrazijeva bazilika v Poreču.

Niti nekaj stoletij po padcu Zahodnega rimskega cesarstva se v Istri družbena razmerja vzpostavljena v rimski dobi niso bistveno spremenila. Se pa je začela menjati etnična struktura zaradi masovnega doseljevanja Slovanov in v manjši meri Germanov. Od sredine 6. stoletja se Slovani postopno mešajo z domačim prebivalstvom in počasi sprejemajo krščansko vero, vendar tudi po pokristjanjevanju njihova kultura zadrži določene poganske običaje. Nekaj teh običajev, kot npr. karneval in maškare, so se obdržali vse do današnjih dni.

Ob koncu 8. stoletja, ko na evropskih tleh prevladuje Karel Veliki, Istra postane del njegove Frankovske države. Šele s prihodom frankovske uprave se v Istri začne menjati rimsko–bizantinska družbena ureditev. Začne se fevdalizacija, ki je v tem času preplavila celo Evorpo. Istrska mesta postanejo last vladarjev, odvzeta jim je oblast nad zaledjem in izgubila so samostojnost, pridobljeno v preteklih stoletjih. Naseljevanje Slovanov se ne samo nadaljuje. Vojvoda Ivan, frankovski upravitelj Istre, ki je prestoloval v Novigradu, ga celo izvaja organizirano. Slovanom je odstopal neobdelano zemljo ter jim v začetku nudil tudi denarno pomoč. Vojvoda Ivan uvede tudi nove dajatve, prevzame posamezne gozdove in pašnike, pod njegovo vladavino pridobivajo na moči škofi in frankovski vazali, medtem ko nekdanja romanska elita v istrskih mestih vse bolj slabi.

Nezadovoljna mesta so se pritožila Karlu Velikemu, zato je okoli leta 804 sklical znamenito skupščino na reki Rižani pri Kopru. Na tej skupščini so mestom priznali samoupravo, ne pa tudi lastništvo nad zemljiščem, vojvoda Ivan pa se je odrekel številnih dajatev, ki jih je sprva uvedel. Sklepi Rižanske skupščine odkrivajo pomembne podatke o družbenih odnosih in etnični strukturi Istre v začetku 9. stoletja, razjasnili so tudi sistem frankovske uprave in so v zgodovinskem smislu zelo pomembni za celoten evropski prostor.

Od 10. stoletja dalje je Istra del Svetega Rimskega Cesarstva, je pa njegova osrednja oblast zelo šibka. Markgrofje so prepuščali upravo svojim namestnikom, krepili so se plemiči in cerkveni dostojanstveniki, ki so vojaško ščitili svoje fevde v Istri.

Ustanovljene so tudi zasebne kneževine in gospoščine. V takšnih okoliščinah fevdalne anarhije se nekatera istrska mesta počasi osvobajajo oblasti škofov in fevdalcev ter ponovno gradijo samoupravo.

V dogajanje v istrskih mestih na zahodni obali se vse več vmešava Beneška Republika, ki je medtem vzcvetela in postala pomorska velesila na Jadranskem morju. Sklepajo se prve pogodbe s katerimi so istrska mesta od Benečanov dobila zaščito in svobodno trgovanje na njihovem območju, v zameno pa so Benečanom zagotavljali pomoč v vojnah.

Sodelovanje je v 10. stoletju pripomoglo h gospodarskemu razvoju obalnih mest: cvetijo poljedelstvo, ribištvo in proizvodnja soli. Naglo se razvija obrt, prisotni pa so tudi posamezni elementi avtonomije, ki so jo mesta imela v dobi antike. V osrednji Istri je bilo drugače. Tam se je obdržal močan fevdalni sistem vzpostavljen v dobi Karolingov. Tako notranjost Istre dolgo časa ni mogla zgraditi samouprave ampak je bila podjarmljena fevdalim gospodarjem.

Do sredine 14. stoletja je Beneška Republika tako po mirni kot po vojaški poti uspela popolnoma podjarmiti vsa mesta na zahodni obali istre. Kljub temu da so zadržala notranjo avtonomijo in mestne svete je bil na čelu beneški podestat. Uvedeni so visoki davki in dajatve ter vzpostavljena vojna oporišča, ki so ščitila beneške posesti v Istri.

 

Notranjost je znova hodila po drugačni poti zgodovine. Vstopila je v sklop Habsburškega Cesarstva, s čimer se je samo še potrdila njena več stoletij trajajoča pripadnost avstrijskemu civilizacijskemu krogu. Tako kot beneški del Istre tudi njen avstrijski del ni imel ene in edine uprave: že v poznem srednjem veku so oblast sestavljali oblastniki in cerkveni upravitelji. Zaradi visokih dajatev in davkov, ki so jih uvajali fevdalci, je prišlo do več kmečkih uporov.

 

V obdobju od 14. do 18. stoletja se Istra pogosto sooča z epidemijami kuge in malarije. Nekatera mesta skoraj izumrejo, zato se stalno doseljujejo novi prebivalci iz območij današnje Dalmacije, Albanije in Grčije.

Poleg tega se tekom 15. in 17. stoletja prebivalci Istre medsebojno bojujejo vzdolž meje beneškega in avstrijskega dela polotoka. Kljub temu, da so med seboj trgovali in se poročali, so bili Istrani hkrati globoko razdeljeni na tiste pod beneško oblastjo – Benečane, in tiste pod avstrijsko oblastjo – Kraljevce.

Vzdolž meje so bili krvave bitke za pašnike, gozdove, obdelovalne površine in meje med posestvi, ki jih je spremljalo uničevanje pridelka, jemanje živine in ubijanje prič. Niti avstrijska niti benečanska oblast nista storili dosti, da spopade pomirita. Če temu dodamo še epidemije nalezljivih bolezni, suše in naravne katastrofe postane jasno, da je bilo to obdobje eno od najtežjih v zgodovini Istre. Pojavilo se je razbojništvo: razbojniki so ropali bogate družine, cerkve in popotnike, ugrabljali so ljudi, živino ter zahtevali odkupnino.

Konec 18. stoletja je Beneška Republika v zatonu. Glavne pomorske poti so se iz Sredozemlja preusmerile na Atlantik, na svetovnem trgovskem zemljevidu pa so se okrepile nove pomorske sile kot sta Španija in Portugalska. Ti globalni tokovi so vplivali tudi na istrsko gospodarstvo, na upravno–političnem zemljevidu pa je sledilo turbulentno obdobje v katerem so se v vsega skupaj 16. letih na oblasti v Istri zamenjale 4 države.

Ko je aprila leta 1797 Beneška Republika dokončno propadla, je benečanski del Istre pripadel Habsburški Monarhiji. Tako se je polotok po dolgih stoletjih ponovno znašel pod edinstveno oblastjo.

Tekom burnih zgodovinskih dogajanj v tem obdobju je Istro kmalu osvojil Napoleon. Kratka vladavina Francije, od leta 1805 do 1813, bo ostala v spominu po vpeljavi Napoleonovega zakonika, s čimer se je – poleg ostalega – sodna oblast ločila od upravne. Novi gospodarji so intenzivno izkoriščali naravna bogastva Istre, predvsem hrastove hlode iz okolice Novigrada in Buj iz katerih so gradili ladje.

V tem času po Jadranu plujejo Angleži in, kot večni rivali Francozov, poskušajo odvrniti domače prebivalstvo od napoleonove oblasti. Istočasno otežujejo trgovino in pomorstvo istrskih mest. Večkrat so zasedli in izropali Rovinj, angleški gusarji pa so napadali trgovske ladje in plenili tovor ter plovila. Napoleonov upravitelj v Istri ni uspel vzpostaviti trdnega sistema uprave, kljub temu da je uvedbo meščanskega zakonika del mestnega prebivalstva prepoznal kot važen korak naprej.

S porazom Napoleona na svetovnem odru Istra ponovno pripade Avstrijskemu Cesarstvu , ki tu začne graditi edinstven sistem javne uprave. Uvajajo se nove poljedelske kulture, posebej krompir in koruza, Istra pa beleži visoko demografsko rast: leta 1848 je imela več kot 230.000 prebivalcev, ki so živeli v 24 mestih in 479 vaseh. V drugi polovici 18. stoletja v Istri v Poreču poteka Pokrajinski zbor, ki beleži krepitev nacionalne hrvaške zavesti.

Istrijani so bili v prvo svetovno vojno mobilizirani kot vojaki Avstro–Ogrske Monarhije, po koncu vojne in razpadu Avstro–Ogrske pa Istro okupira Kraljevina Italija. Med drugo svetovno vojno prebivalci organizirajo odporniško gibanje proti fašizmu Benita Mussolinija. Po vojni Istra vstopi v zvezo Jugoslavije v kateri ostane vse do njenega razpada v začetku 1990. let, ko si ozemlje istrskega polotoka delita Hrvaška in Slovenija.

share

Poišči nastanitev


E-novice

Prijavite se na e-novice

Prijava ni uspela. Vnesite veljaven e-naslov in sprejmite politiko zasebnosti.